ŠE ENO MNENJE O CERTINIH DELNICAH

Ker je moje pisanje kot občinske svetnice županu in svetnikom o aktualnem vprašanju naše doline v javnem interesu, upravičeno pričakujem objavo tega pisma tudi na javnem radiu.

Zahvaljujem se in lepo pozdravljam,
Marta Disinger



Spoštovani g. župan in občinski svetniki Občine Cerkno,

Pogled iz Ljubljane je očitno jasnejši, kot v cerkljanski dolini, kjer si nekateri še vedno zatiskajo oči pred realnostjo.

V "igri" je premoženje, ki presega nekaj letni občinski proračun, pa občinski svetniki z županom na čelu, niti ne trznejo. Nasprotno, pred lansko skupščino se je občina kot lastnik delnic opredelila, da podpre upravo in skritega kupca in to brez vedenja  občinskega sveta. Še več, občinsko vodstvo  napore skupine delničarjev in občanov za uveljavljanje temeljnih zakonskih pravic iz naslova lastništva delnic, kot je pravica do soodločanja in obveščenosti, označuje  kot netenje razprtij in prepirov. Lahko se manipulira z neukimi in neinformiranimi delničarji, s strokovno javnostjo, težje.

Odbor za finance, ki je bil ustanovljen v tem mandatu tudi z utemeljitvijo,  da bo obravnaval teme, ki se tičejo ne le porabe in prilivov v občinski proračun temveč tudi razvoja in prihodnosti Cerkljanske, pa problematike, ki se že več kot leto dogaja okrog družbe Certa Holding, ni nikoli obravnaval. Še manj občinski svet. Težko bi našli občino v naši državi, ki za tako pomembno vprašanje, kot je prodaja za občino zelo pomembne gospodarske družbe, ne najde  ne časa ne interesa. Je to naključje?

V več kot leto trajajoči agoniji malih delničarjev, ki so  v strahu, nevednosti in nepoučenosti, delnice prodajali za manj kot euro, velikokrat tudi pod pritiski lokalnih "svetovalcev", ki so jih preprečevali, da je to zadnja priložnost  za njih in hkrati dobro za Cerkljansko. Vedno bolj postaja jasno, da je bila ta prodaja dobra za "skupino gospodov", oz. skritega kupca, ki bi na koncu s prodajo od malih delničarjev odkupljenih delnic za drobiž, dobro zaslužili in se iz "zgodbe" anonimno umaknili.

Bo občinsko vodstvo, vključno z svetniki, prevzelo družbeno in politično odgovornost za svojo pasivnost in gledanje stran? Kakšna bo njihova odgovornost, če bodo  pridni cerkljanski delavci, ki so to premoženje ustvarili  in z odpovedovanjem zgradili hotel in smučišče,  vsa stanovanja (v času samostojne občine Cerkno, se namreč ni zgradilo niti eno novo stanovanje, obtoječa pa bi s prodajo prešla v last kupca), večino cestnih povezav, vodovodov cerkljanskih vasi, s pomočjo štipendij izšolali vso takratno mlado generacijo Cerkljanske in širše, postali žrtve pohlepa slovenskih finančnih mogotcev, seveda ob izdatni podpori "domačih" sodelavcev? Ste že pozabili, da je bilo vse to premoženje, ki je danes vaba za "trgovce z novci" ustvarjeno brez pomoči politike in širše skupnostit? In zakaj naj bi danes drugi, namesto delavcev in delničarjev, želi sadove njihovega dela?

V poslovnem svetu seveda prihaja do prodaj družb, prevzemov (prijateljskih in sovražnih) in vedno za to obstajajo razlogi. V tem primeru razlogi, vsaj utemeljeni, javno niso znani. Certa ne potrebuje novega lastnika zaradi finančne pomoči saj "sedi" na veliki količini denarja. Strinjam se, da je turistični del poslovno šibak, vendar se po izjavah vodstva poslovanje izboljšuje. Mogoče potrebuje strateškega partnerja, sigurno pa dobre prodajne poti in odlične delavce. Moramo zaradi tega prodati vse, kar se je ustvarilo v tej dolini?

Namesto zaključka: Kmet zaradi ene "kumrne" krave, ne proda celotne črede in še  hleva zraven.

Za drugo mnenje vam pošiljam članek, ki je bil danes objavljen v Financah. Mogoče boste v njem našli potrditev kakšne moje misli.

In čisto na koncu. Moj namen ni, da vas prepričujem. Namen je, da se kot občinska svetnica do tega vprašanja opredelim in javno izrazim svoje nestrinjanje z držo  občinskih organov z županom na čelu, ki se navidezno od tega vprašanja distancirajo in z molkom delničarje, občane in prihodnost občine  prepuščajo drugim.

S prijaznimi pozdravi,

Marta Deisinger

 Skriti biseri cerkljanskega holdinga 27.8.2017.pdf