V ČETRTEK V SNG NOVA GORICA PREMIERA SHAKESPEARJEVE KOMEDIJE MNOGO HRUPA ZA NIČ

V četrtek ob 20. uri bodo v Slovenskem narodnem gledališču v Novi Gorici predstavili enega večjih letošnjih projektov, uprizoritev dela Williama Shakespeara Mnogo hrupa za nič, ki sodi med klasike svetovne komedije. 

Za uprizoritev so v gledališču angažirali 15 domačih igralcev in dva gosta, pianista Jožija Šaleja in v Sloveniji živečega Italijana Francesca Borchija. Z besedilom, ki ga je na novo prevedel Srečko Fišer, se je spopadla režiserka Ivana Djilas, za katero je bil to prvi Shakespeare sploh:

Mnogo hrupa za nič je ena od najbolj igranih Shakespearjevih komedij, ampak ne samo v gledališču, v resnici je to največkrat predelovana komedija v raznih filmih, ekranizacijah, ne le izvirnih, temveč tudi televizijskih nadaljevankah, božičnih zgodbah, motiv moškega in ženske, ki se na zunaj ne marata, v resnici pa se imata zelo rada. 

'Veliko hrupa za nič' je v resnici ves ta naš napor, da se prepoznamo, zbližamo, da ta naša čustva uredimo v nek red, da se zmenimo, kdo koga mara in kdo bi s kom kaj, kar se meni zdi odlično izhodišče za veliko zaopletov in čustev.  

Zdi se mi, da smo danes ljudje mogoče še bolj zakomplicirali življenja in ne vemo več, kaj je prav in je čas za nekaj, kar bo osmešilo in nas zabavalo pri teh ljubezenskih odnosih.

Kakor je povedala Djilasova ima tukajšnji ansambel izjemno rada, to je njena deveta režija v Novi Gorici in v nekem smislu se počuti, kot da so skupaj rasli. Pri uprizoritvi je izkoristila smisel za humor, disciplino in glasbene ter druge talente igralcev, ki s petjem in igranjem instrumentov, tudi žage, prispevajo k zvočni kulisi uprizoritve, podnaslovljeni  'glasbena komedija'.

Kakor je še povedala, se ji zdi žal, ker se je pri uprizoritvah Shakespearja izgubila preprostost, ki je bila zagotovo del gledališča v njegovem času, saj so tja zahajali večinoma nepismeni ljudje, za katere je bilo gledališče eden od načinov pripovedovanja zgodb. Poleg tega je pomemben še en zgodovinski element:

Vedeti moramo, da je bilo gledališče v Shakespearjevem času moška zadeva, pisali, igrali in gledli so ga izključno moški, tudi ženske vloge. Nekaj tolmačenja in približevanja je bilo potrebno, recimo že to, da je poroka smisel in vrhunec življenja vsakega posameznika, posebej ženske. 

Kakor je zatrdila Djliasova bo uprizoritev izjemno bogata tako scenografsko kot kostumsko in glasbeno:

Nič nimam proti praznim odrom in mikrofonom, verjamem, da so vse to načini pripovedovanja zgodb, vendar, zelo imam rada glasbo, gib, lutke, animatorje in ko imamo vse to na voljo, si zaželim v gledališču tudi scenografije, barv, kostumov, zborčkov, sploh ko delam s takim ansamblom, kot je novogoriški, ki zna uporabljati vse te rekvizite.

Dramaturg SNG-ja Nova Gorica Marko Bratuš je dejal, da so se za postavitev tega dela na oder odločili, ker že dlje časa niso igrali klasike, ker mora biti na repertoarju tudi kakšna komedija in ker se je igralski ansambel sposoben soočiti s takim besedilom, sploh v kombinaciji z režiserko Ivano Djilas:

Posebnost je to, da je to velika predstava, 15 nastoipajočih, druga je, da smo res delali na komediji, ki je taka, da se gledalec lahko smeje, če sem nekoliko piker do ostale produkcije, in pa tudi to, da je to neka stvar, ki lahko nastane samo tu v Novi Gorici, ta sprega med režiserko in ansamblom, to veselje do gledališča, ki ponavadi obrodi zelo dobre sadove.

Besedilo je na novo prevedel Srečko Fišer, za katerega je to, kakor je dejal, prvi spopad s komedijo:

Shakespeare je vedno izzivalen, doslej sem prevajal zgolj tragedije, tu pa so zahteve malo drugačne, tekst mora leteti, kar je pri komediji toliko bolj pomembno, kar je bil poseben izziv.

Igralski ansambel pri sodelovanju z Djilasovo poudarja predvsem način režije, ki igralcu pušča veliko prostora za lastne kreacije, je povedal Jure Kopušar, ki v komediji uprizarja Benedikta, eno glavnih moških vlog:

Ivana veliko zahteva od igralca, veliko je nekih pričakovanj ,nikoli pa pod kakšnim pritiskom, vedno se počutiš varnega, ideje vrejo, da v vsakem trenutku veš, kaj storiti. Neprestano preizkušaš, kaj storiti, samega sebe in svoje atribute, ali je to ples, tehnika govora, petje, gib, in se mi zdi, da je to nekaj, kar bi si vsak igralec želel, ko začne nek projekt.

Njegov spolni protipol je Beatrice, v katero se je prelevila Patricija Jurinčič Finžgar:

V originalni postavitvi je verjetno Beatrice štrlela ven kot bolj napredna, v naši postavitvi pa so vse ženske opolnomočene, zato ne izstopa več toliko. Zanimivo je, kako obrne notranji reflektor od nekih zunanjih dejavnikov k notranjim. Zanimivo mi je bilo raziskovat, kako družba od nas nekaj zahteva, in mi smo se pripravljeni iti te zahteve, dokler se o njih ne vprašamo. In Beatrice je postavljena pred ta izziv, slediti personi, ki si jo je vzpostavila, ali nečemu neznanemu, kar diši po manj emancipiranem, a je ključnega pomena za človeka.

Ivana je režiserka, ki odpira gledališče igralcu, kar zna biti tudi strašljivo, je povedala Ana Facchini, ker je precej zahtevno, imeti na voljo vse možnosti, vendar ji lahko obenem igralec zaupa in se pri delu z njo počuti varen.

Po četrtkovi premieri in prvi sobotni ponovitvi v osrednjem novogoriškem gledališču načrtujejo še najmanj šest ponovitev v aprilu in maju.
 

Primož Božič

Naslovna fotografija: Prizor iz vaj. vir: SNG Nova Gorica

Komentarji

Komentarji ne odražajo stališča uredniške politike Primorskega vala. Prosimo, da se pri komentiranju držite teme in ne uporabljate sovražnega govora.