DOLINA IDRIJE, IZ NESREČNEJŠE PRETEKLOSTI V SREČNEJŠO PRIHODNOST

V naši redni nedeljski popotniški oddaji Pisanka smo se tokrat odpravili v dolino reke Idrije, mejne reke na zahodu slovenskega državnega ozemlja. Reka od izvira pod vrhom Klobučarji pa do Golega Brda očrtuje tudi greben Kanalskega Kolovrata med Ježo in Korado, ki ga na drugi strani zamejuje dolina reke Soče. 

Na obeh straneh doline so zrasla naselja, ki so večino svoje zgodovine naravno gravitirala v Furlanijo s središčema v Krminu in Čedadu, najresnejšo preizkušnjo pa je za te kraje pomenila državna meja med Italijo in novo Jugoslavijo, ki je leta 1947 korenito posegla v življenja tamkajšnjih prebivalcev.

Samo v 20. stoletju so se tu izmenjale 4 države in vsaka od njih je v krajih pustila drugačno sled. Čeprav je naša prva sogovornica sem prišla šele po 2. svetovni vojni, je zaradi drugačnega načina življenja veliko izvedela tudi o življenju in ljudeh, ki so tu živeli pred njo.

Helena Vuk iz Markičev se je po upokojitvi znova preselila na domačijo, kjer je odraščala in nekaj svojega časa namenja tudi zapisovanju in zbiranju gradiva o domači vasi, ki ga je zbrala v knjigo Markiči in Markčarji. Helena je danes ena tistih redkih prebivalcev v vasicah med Britofom in Golim Brdom, ki jih je zdesetkala nedostopnost in industrializacija v Soški dolini.

POGOVOR: Helena Vuk

Po glasbenem predahu se vračamo z današnjo Pisanko v dolino Idrije, kjer med dandanašnjimi redkimi prebivalci najdemo tudi domačina Franca Urbančiča, ki tu živi že vse življenje. Upokojenske dni si krajša z vzrejo kopunov, sicer pa je del tiste generacije, ki je tukajšnje vasice večinoma zapustila. Nekdanja polja in pašnike je zavzel gozd, z njimi pa je prišla divjad, ki danes večinoma gospodari na teh zahodnih pobočjih Kanalskega Kolovrata.

Kakršnakoli oživitev teh krajev bo težka, priznava Franc, vsaj v smislu življenja, kot so ga tu poznali nekoč. Več obljub ponuja turizem, ki je v tem trenutku tu bolj kot ne prehodnega značaja. Odlomkom iz pogovora lahko prisluhnete v nadaljevanju.

POGOVOR: Franc Urbančič

Prav na Britof pa nas popelje še zadnji del današnje Pisanke, tam smo obiskali družino Kumar, ki v istoimenski okrepčevalnici domačinom in obiskovalcem ponujajo vsakovrstnega – okrepčila.

Še tretji in zadnji del današnje Pisanke je pred nami, ki jo zaključujemo v nekoliko prijetnejšem vzdušju Okrepčevalnice Britof, kamor pot dandanes zanese že marsikaterega obiskovalca doline reke Idrije. 

Poleg rečice, ki s svojimi tolmuni privablja kopalce, je zahodni greben Kanalskega Kolovrata poznan tudi po več starih cerkvah, med katerimi po umetnostno-zgodovinskem pomenu prednjači prav cerkev sv. Kancijana v Britofu.

Pogled nanjo se odpira tudi iz miz pred okrepčevalnico, kjer smo k pogovoru povabili Alojza Kumarja, ki nam je v nekaj kratkih minutah natresel nekaj osnovnih informacij o gostinstvu, ki se ga je družina oprijela pred šestimi leti.

POGOVOR: Alojz Kumar

Obenem z lahko rečemo klasično gostinsko ponudbo pa se vedno trudijo na meni postaviti tudi sezonske jedi, povezane seveda z okolišem, iz katerega izhajajo. Nekoliko podrobneje smo o tem spregovorili tudi s Saro Kumar, pogovoru pa lahko prisluhnete spodaj

POGOVOR: Sara Kumar

Takole, tudi tokratna Pisanka je za nami in z njo še en predlog za izlet, morda že današnji.

Primož Božič

Foto: Vas Britof, desno cerkev sv. Kancijana

Komentarji

Komentarji ne odražajo stališča uredniške politike Primorskega vala. Prosimo, da se pri komentiranju držite teme in ne uporabljate sovražnega govora.