MINEVA 50 LET OD SMRTI SLIKARJA VENA PILONA

Na današnji dan je pred 50 leti umrl slovenski slikar, grafik in fotograf Veno Pilon. Prijateljeval je z mnogimi slovenskimi umetniki, med njimi z Edvardom Kocbekom, Francetom Miheličem, Božidarjem Jakcem in Edijem Šelhausom. Zaznamujejo ga različna ustvarjalna obdobja. Pomagal je tudi snemati film Na svoji zemlji, napisal je tudi avtobiografijo.

Veno Pilon se je rodil 22. septembra 1896 kot Venceslav Pillon v hiši vinskega trgovca Bolaffia "v gasi pod kolono" v Ajdovščini. Učitelj na ajdovski ljudski šoli je opazil njegovo likovno nadarjenost in njegovi materi priporočil, naj nadaljuje šolanje v Gorici, piše na spletni strani Pilonove galerije, tedaj njegove rojstne hiše.

V domačem okolju je bil prvi Pilonov mentor slikar in fotograf Milan Klemenčič, pionir slovenskega lutkarstva. Pilon je pozornost mimoidočega Klemenčiča pritegnil tako, da je svojo prvo oljno sliko sušil visečo z domačega okna. Najzgodnejša dela zaznamujeta lirični in realistični izraz risbe iz časa šolanja ter post-impresionistično vzdušje prvih slikarskih del, ki se osredotočajo na domačo krajino.

V aprilu 1915, štiri dni po maturi, je bil mobiliziran v avstro-ogrsko vojsko. Zajeli so ga kozaki in ga odpeljali v vojno ujetništvo v rusko zdravilišče Lipeck ob reki Voronež. V jeseni 1918 je pobegnil in se z vlakom vrnil v Ljubljano - z risbami in akvareli, nastalimi na bojiščih in v ujetništvu. Domov v Ajdovščino se ni mogel vrniti zaradi italijanske okupacije Primorske.

V času študija v Pragi, v Firencah in na Dunaju so prejšnje lirične pokrajine zamenjali človeški liki. Kot pojasnjujejo v Pilonovi galeriji, se linija zalomi in nazobča ob stiku z velemesti, kjer študira. Ekspresija, ki je takrat v zraku in v njem samem, se ne izraža samo v potezi, temveč tudi v vsebini - motivih iz družbenega dna predmestij. Sorodne prizore upodablja tudi sočasna grafika.

Študij in za njim nastanitev v Ajdovščini sta ustvarila plodna tla za slikarsko ustvarjanje prve polovice 20. let, enega od vrhuncev Pilonovega opusa, v katerem je ustvarjal tihožitja Vipavske doline in portrete.

Največ časa pa je Pilon ustvarjal v Parizu, kjer je živel štiri desetletja. Selitev v francosko prestolnico je spremenila njegov likovni slog. Kot so izpostavili v Pilonovi galeriji, se poteza zmehča in zreducira na najosnovnejše, motivika se sprosti v prizorih iz pariških kavarn, v portretih zanimivih pariških likov in številnih aktih. Pilon se je v Parizu začel intenzivno ukvarjati tudi s fotografijo.

Pomagal je tudi snemati prvi slovenski zvočni celovečerni igrani film Na svoji zemlji (1948) Franceta Štiglica, v avtobiografski knjigi Na robu (1965) pa je opisal mlada leta, ujetništvo, študij in pariško ter slovensko obdobje. Prejel je Prešernovo nagrado za življenjsko delo, umrl pa je v rojstnem kraju leta 1970.

V ajdovski Pilonovi galeriji so februarja letos odprli razstavo del fotoreporterja Edija Šelhausa, Pilonovega prijatelja, ki ga je večkrat ujel v objektiv v pariškem, ljubljanskem in piranskem okolju. Ob obletnici smrti pa je trenutno na ogled razstava Pilonovi negativi fotografij iz fonda dr. Engelberta Besednjaka in Rozalije Vuk. 

STA

FOTO: vipavskadolina.si

Komentarji

Komentarji ne odražajo stališča uredniške politike Primorskega vala. Prosimo, da se pri komentiranju držite teme in ne uporabljate sovražnega govora.