70 LET GORSKE REŠEVALNE SLUŽBE V BOVCU

Gorska reševalna služba Bovec letos praznuje 70-letnico svojega delovanja, ki so jo pred dnevi obeležili s slovesnostjo v bovškem kulturnem domu.

Ob prisotnosti najvišjih predstavnikov Gorske reševalne zveze Slovenije, sosednjih prijateljskih društev in predstavnikov lokalnih skupnosti, sta predsednik zveze Igor Potočnik in načelnik bovških gorskih reševalcev Tine Cuder orisala svetle in temne trenutke delovanja GRS Bovec, ter se med drugim spomnila tudi vseh njenih preminulih članov.

Njeni začetki segajo v leto 1947, ko je bilo v Bovcu ustanovljeno planinsko društvo, za gorsko reševalno službo pa je poskrbel Uroš Zupančič, ki je v vrste reševalcev pritegnil Antona Kravanjo, Ivana in Alojza Zorča iz Trente, Mirka Venclja iz Loga pod Mangrtom ter Dana Škerla iz Ljubljane. Tem sta se pridružila še Boris Ostan in Peter Berginc iz Čezsoče. Kmalu so se izoblikovale tri reševalne skupine, ki so delovale samostojno in se združile samo, kadar je bilo to potrebno.

Leta 1952 so ob snežni katastrofi, ki je Bovško za 8 dni odrezala od sveta, ugotovili, da reševalcev primanjkuje in začeli so s pridobivanjem novih članov. V šestdesetih je delo načelnika prevzel miličnik Rudi Koren, ki je skrbel za dobro sodelovanje milice pri organiziranju reševalnih akcij. V Logu pod Mangartom je zaradi starosti članstva delovanje reševalcev leta 1963 prenehalo. Istega leta so Trentarji ustanovili svojo gorsko reševalno službo, a so se tudi oni kmalu soočili s težavami pri obnavljanju članstva, kar je pripeljalo do tega, da so se leta 1969 ponovno zlili s postajo Bovec.

Leta 1965 je v bovški Iskri začel delati ing. Boris Knapič, tolminski reševalec, ki je prevzel načelstvo leta 1968, nasledil pa ga je Boris Simčič iz Bovca.

Tako je leta 1970 nastala stabilna in dobro organizirana postaja Bovec, kjer je načelstvo prevzel Silvo Čufer in se ni več spreminjala do današnjih dni. V naslednjih 20 letih je steklo sistematično izobraževanje in usposabljanje vseh tistih, ki so se vključevali v delo reševalcev.

Do osamosvojitve je reševalce pestilo predvsem pomanjkanje sredstev in opreme zaradi neurejenega financiranja. To se je rešilo leta 1991 preko Uprave za zaščito in reševanje, ko je država poskrbela za sistemsko in redno financiranje.

Leta 1990 je krmilo prevzel Iztok Mlekuž in postajo vodil do 1997. V tem obdobju so se pokazale tudi velike spremembe v spektru nesreč. Klasičnim gorskim nesrečam so se pridružile nesreče na divjih vodah, kanjonih, jamarske nesreče, reševanje jadralnih padalcev in zmajarjev, nesreče kolesarjev, letalske in elementarne nesreče. Zelo živ ostaja spomin na oba potresa 1998 in 2004, in na plaz v letu 2000, ki je zasul del vasi Log pod Mangartom.

Načelništvo je od Iztoka prevzel Lado Mrakič, ki je vztrajal do leta 2008. Nasledil ga je Marko Matajurc do leta 2012 in na koncu še Tine Cuder, ki postajo vodi še danes.

Trenutno šteje društvo 51 članov, med katerimi so 3 reševalci letalci, 3 inštruktorji in 2 vodnika reševalnih psov.

po zapisu Darja Muznika povzel Matej Kavčič

Komentarji

Komentarji ne odražajo stališča uredniške politike Primorskega vala. Prosimo, da se pri komentiranju držite teme in ne uporabljate sovražnega govora.