NASTAJA PRVI PRAPOR BREZČASNE ČIPKE

Spodnjeidrijska skupina klekljaric Društva klekljaric idrijske čipke se je v preteklem letu posvečala projektu, ki združuje dve tradiciji nesnovne kulturne dediščine: klekljanje in jasličarstvo. Izdelale so klekljane jaslice v obliki triptiha, ki jih bodo prvič predstavile jutri, 29. septembra, na dogodku, ki sodi v Teden evropske kulturne dediščine.

Društvo klekljaric idrijske čipke pa je pred kratkim tudi javno pričelo nov projekt, poimenovan Brezčasna čipka. Klekljarice bodo vsako leto ustvarile skupinsko kompozicijo čipk v obliki prapora in jo natančno dokumentirale kot del razvijajoče se kronike društva. Projekt Brezčasna čipka temelji na razumevanju brezčasnosti kot pomembnih trenutkov, ki jih prepoznamo in ohranimo, ter na dediščini klekljanja – obrti, vpisani na Unescov seznam nesnovne kulturne dediščine. Projekt je društvo uspešno prijavilo na razpis ministrstva za kulturo.  

Projekt Brezčasna čipka je nastal po zamisli Andre Marinko ter ob sodelovanju Jožeta Carlija, Sonje Mlakar in Marije Novak Boškovič. Vsako leto bodo klekljarice društva izdelale prapor s čipkami na določen motiv, ki bo opredmetil njihovo temeljno sporočilo za tekoče leto. 

V procesu izdelave vsakoletnega prapora bo društvo najprej izbralo motiv, na osnovi katerega bo nastala temeljna čipka, oblikovalec bo zatem pripravil kompozicijo, risarka bo izdelala vzorce, približno sedemdeset klekljaric pa bo ustvarilo vsaka svojo različico čipke. Šivilja bo vse čipke združila v prapor, ki bo postal osrednji dokument tistega leta.

Ključen del projekta je dokumentiranje nastajanja prapora, torej fotografije, video posnetki, vzorci, osebni zapisi klekljaric in digitalna karta, ki bo omogočala vpogled v celotno dokumentacijo. Ko bodo v društvu vse letne kompozicije povezale, bo nastajala Brezčasna čipka, ki bo v bistvu klekljana kronika ustvarjalnega utripa Društva klekljaric idrijske čipke skozi čas.

Klekljarice so za letošnji prapor na osnovi vzorcev Maje Svetlik sklekljale 72 kosov čipk, ki jih je bilo treba povezati v enotno celoto, kar ni ravno preprosto. Ročno klekljane čipke namreč nikoli niso povsem enake, saj se razlikujejo v napetosti niti, širini, togosti in mikro detajlih, ki nastanejo zaradi človeške roke   

Preden jih je šivilja Ana Rejc lahko začela šivati, je bilo zato potrebno likanje, da se čipke poravnajo; utrjevanje, da ohranijo obliko; ter prilagajanje, da se posamezni kosi med seboj ujemajo. Šele, ko so bile vse čipke pripravljene, je po načrtu oblikovala Jožeta Carlija sledilo natančno šivanje in združevanje vseh dvainsedemdeset kosov čipk.  

Metka Rupnik

Foto: fototeka DKIČ

Komentarji

Komentarji ne odražajo stališča uredniške politike Primorskega vala. Prosimo, da se pri komentiranju držite teme in ne uporabljate sovražnega govora.